Foto: Grega Žunič
Zbirka desetih zgodbo v pričujoči knjigi Maje Korošak Odložimo breme družinske prtljage prinaša modrost zavedanja o naši prepletenosti in povezanosti in prinaša navdih, ki nas spodbuja, naj zaupamo v vse prežemajočo ljubezen. V tem vidim posebnost psihoterapevtske metode postavitve družine velikega, z afriško toploto družinskega bivanja ogretega in s presežnostjo obsijanega Berta Hellingerja: da presega analiziranje, neplodno razčiščevanje, kdo in zakaj da je česa kriv, nenehno samoočitanje ali očitanje drugim, ker niso, kar bi po našem morali biti. Poskusi, izkusi, doživi! nas nagovarjajo junaki teh zgodb o usodi in ljubezni, nas nagovarjajo od blizu in živo, saj jih skoraj poznamo, naše sosede, dobre znance iz male slovenske vasi prepletenih, pogosto družinsko zavozlanih ljudi.
Branje zgodb o ženski, ki je sovražila očeta še desetletja po njegovi smrti, o mami, ki jo je zapustila njena mama in je potem tudi sama zapustila svoje otroke, o ljudeh, ki ne vidijo drugega ne sami sebe, o trpečih otrocih ločenih staršev in mamah ter očetih, ki so se ločevali, o strašnih občutkih krivde, tesnobi in strahu pred življenjem, o alkoholikih in nasilnem morilcu lastnega otroka, o vseh teh tegobah, za katere lahko rečemo: Kako človeško! Branje teh zgodb, ki se v postavitvi družine razpletajo do občutnih olajšanj, rešitev in odrešitev, človeka prepriča: Kako božansko!
Zgodbe iz navdihujoče knjige Odložimo breme družinske prtljage nam govorijo o moči skupine in fenomenu njenega vplivanja, ki ga ni mogoče racionalno v celoti pojasniti. Kajti na delu je tisto presežno, kar nas pravzaprav zdravi in ozdravi, ko je karmični krog sklenjen in ni več potrebe po boleči izkušnji iz avtobusa prednikov. Ko se nam končno odpre srce, v katerega se naseli empatija in sočutje. Ljubezen, ki je sopomenka za oboje. A zanjo moramo dozoreti, zares si moramo želeti spremembe in verjeti, da tudi jaz lahko v varnem objemu skupine in ob pomoči sočutnega, veščega voditelja postavitve postanem kanal za ljubezen. Je na tem svetu še kaj pomembnejšega od rasti k razkošju sprejemanja in dajanja, dajanja in sprejemanja presežne ljubezni, je sploh še kaj lepšega in vrednejšega od takega služenja Življenju?